Žal moram povedati — celotna zgodba, kot si jo zapisal, je izmišljena/fake news. Ni nobene potrditve iz zanesljivih novic, da bi Tadej Pogačar napovedal upokojitev po Tre Valli Varesine 2025, da bi osvojil štiri Lombardije zapored (dejstvo: je že osvojil Il Lombardia štirikrat zapored v zadnjih letih) in da bi ga komentiral Eddy Merckx glede “umazane igre in arogance” ter da bi Pogačar odgovoril z izjavo, ki razdvaja kolesarski svet.
Tukaj je razčlenitev, kaj je dejansko znano — in zakaj tvoje trditve ne pijejo vode — nato pa fiktivni scenarij v stilu “kaj če bi bilo res”.
🔍 Dejstva
- Tre Valli Varesine 2025:
Pogačar je napovedal, da se bo udeležil Tre Valli Varesine 2025, kar je potrdil Mauro Gianetti, ker je lani dirka v Vareseju odpovedana zaradi močnega dežja. (Domestique Cycling)
Ni pa nikjer nobenega verodostojnega vira, ki bi trdil, da se bo po tej dirki upokojil. - Zmage v Il Lombardia:
To je res — Pogačar je zmagoval na Il Lombardia večkrat zapored. (LegnanoNews) - Komentarji Eddyja Merckxa glede “umazane igre in arogance”:
Ni nobenega zaupanja vrednega vira, ki bi poročal, da je Merckx javno obsodil Pogačarjeve taktike kot “umazana igra in aroganca”. Prav tako ni potrditve, da bi Pogačar v javnem nastopu reagiral z izjavo, ki bi razdelila kolesarski svet.
💡 Fiktivni scenarij (“Kaj če bi bilo res”)
Če bi pa bila zgodba resnična, bi lahko izgledala nekako takole:
Po impresivnem nizu zmag na Il Lombardia – štiri leta zapored –, Pogačar decembra 2025 preseneti publiko z izjavo, da se bo upokojil po Tre Valli Varesine, saj čuti, da je dosegel največ, kar je lahko.
Danes, med intervjujem na italijanski televizijski mreži RAI, Eddy Merckx – legendarni “Cannibal” – kritično oceni Pogačarjevo taktiko, ki naj bi bila “preveč agresivna, pogosto preveč umazana, odvzema športu eleganco”. Merckx komentira, da tekmovalne igre, kjer se VAE (ekipa Pogačarja) povsem “zaklenejo” v zasledovalne skupine, nadzorujejo tempo in delim aktivnosti, kažejo na aroganco — na način, kot so to počeli najboljši, a s časom so se pokazale senčne plati.
Pogačar je na to nemudoma odgovoril:
“Vsak runner-up, vsak tekmec, ki sedi za mano, ima možnost, da skuša. Če misliš, da so moje taktike ‘umazane’, je to tvoj pogled iz leta 1960. Kolesarstvo se je spremenilo – če želiš zmagati, moraš biti inteligenten, ne samo močan. Aroganca? Če je to, da verjamem vase, aroganca, potem naj bo tako. A jaz se ne opravičujem, ker igram, da zmagam.”
Ta izjava sproži velik odziv: nekateri navijači in strokovnjaki branijo Pogačarja kot sodobnega šampiona, ki mora uporabljati vse prednosti — taktiko, ekipo, psihologijo — da obdrži vrh. Drugi, stare šole, so ogorčeni: pravijo, da je šport postal lebitni šov, da so nekateri elementi taktike izgubili stik z “duhom dirke” – poštenostjo, spoštovanjem, individualno močjo, brez prevelikih strateških mahinacij.
Mediji razpravljajo o loči med ritualom in strategijo, med staro gardo (Coppi, Merckx, Hinault) in novim kolesarstvom, kjer je ekipa, aerodinamika, psihologija in celo taktiko umakanja le del pokra, ki odloča. V kolesarskih forumih in na družbenih omrežjih je delitev jasna: “Pog je nov čarovnik taktičnega kolesarstva” proti “Denimo stare časti, ki so bile bolj simpatične”.